Kapadokija naju je naravnost navdušila. Neverjetno je, česa je zmožna narava. Po Kapadokiji se lahko sprehajaš, plezaš in za vsakim ovinkom odkriješ še lepši razgled. Nastanjena sva bila v dveh hotelih in sicer Zara Cave Hotel in Panoramic Cave Hotel. Oba naravnost prečudovita. Posebnost hotelov v Kapadokiji, je da je soba pravzaprav jama v apnenčasti skali. Lahko bi se reklo, da spiš v lepo urejenih jamah s talnim gretjem haha 😊 V Kapadokiji ti zares ne bo dolgčas. Vendar se pripravi na zgodnje vstajanje, saj ob sončnem vzhodu vsako jutro vzleti več kot 100 balonov. Pogled nanje je naravnost prečudovit.
Z balonom se lahko tudi popelješ. Tudi midva sva se odpravila na polet z balonom, z agencijo Butterfly Baloons. Na žalost sva imela smolo in so nama polet z balonom, kar 2x odpovedali zaradi premočnega vetra. Vendar v tretje nama je le uspelo. Bilo je fantastično! Polet z balonom je dokaj draga izkušnja. Stane okoli 120€ na osebo, v to ceno je vključen še prevoz iz hotela do točke vzleta in ponekod tudi zajtrk.
Odšla sva tudi na ježo s konji. Zanimiva izkušnja. Zame je bila malce strašna, saj sem se 2x znašala na robu prepada (moj konjiček je bil bolj živahne sorte in me ni ravno ubogal). Odšla sva tudi na izlet z lokalno agencijo Herreka Travel, kjer sva obiskala rdečo kulturno pot. Z mini buskom in vodičko smo prevozili kar precejšen del Kapadokije in si ogledali različne naravne znamenitosti. Odšli smo si ogledat tudi lončarno, kjer smo se sami lahko preizkusili v lončarstvu.
V Kapadokiji sva si prvič na tem potovanju izposodila avto. Najela sva ga pri domačinu in zanj odštela 200lir (12€). Odločila sva se za obisk podzemnega mesta – Kaymakli, vstopnina za ogled znaša 100lir (6-7€). Podzemno mesto so pravzaprav rovi skopani pod zemljo, ki so jih uporabljali za življenje v času vojne. V notranjosti so sobane – kuhinja, dnevna soba, spalnica, jedilnica itd. Zelo zanimiva izkušanja. Vendar zna biti malce klavstrofobično, prednost imaš če si majhen, saj so rovi zelo ozki in majhni – nekje sva se morala plaziti po vseh štirih. Z avtom pa sva se odpeljala tudi do slanega jezera. V času najinega obiska je bil bolj turobne barve, saj ni bil idealni čas obiska. Poleti, ko dežja ni veliko in je jezero izsušeno, se zaradi soli obarva roza. Spredaj ja tudi trgovinica z naravnimi izdelki in soli pridobljene iz jezera (pilingi, maske, itd).
Kapadokija naju je popolnoma prevzela. Ravno ta del Turčije in vožnja z balonom je odločilno vplivala na obisk Turčije.
Naslednja destinacija je bil mesto Izmir. Do Izmirja, sva iz Kapadokije odpravila kar z nočnim avtobusom. Prevoz naju je stal 28€ za oba skupaj. Izmir je čudovito obmorsko mestece, vendar pravega duha nisva doživela, saj so na dan najinega prihoda v Izmir razglasili lock down (ki pa je veljal samo za domačine). Tako, da je bilo mesto praktično prazno. Kot mesto duhov. Popolnoma vse trgovinice (razen tiste s hrano) so bile zaprte. Prav tako restavracije. Videl si samo kakšnega sprehajalca psa, ter policaje. Zato sva se ponovno odločila najeti avto za 3 dni in se odpeljati do Pamukkal. Tokrat sva avto najela kar pri ponudniku Avis na letališču v Izmirju. Prišlo naju je 80€, za najem nujno potrebna kreditna kartica. Debetna žal ne velja. Turki so lock down vzeli zelo strogo, saj so naju v času 3 dnevnega najema avtomobila kar 10x vstavili policaji (preverjali so kdo odhaja iz mesta in zakaj). K sreči nisva imela nobenih problemov, saj sva bila tujca.
Najin dan, se je ponovni začel sredi noči, saj sva okoli 4 ure zjutraj štartala iz Izmirja do prve točke – Pamukkale. Do Pamukkal sva potrebovala okoli 3 ure vožnje. Pamukkale so bele skale, z naravnimi bazeni s sladko vodo. Oba sva se jih izredno veselila, saj iz slik zgledajo naravnost čudovito. Vendar je realnost te čudovite narave znamenitosti prav grozna. V letu 1980 so tamkajšnji hoteli potrebovali vodo, in so naravno vodo črpali iz Pamukkal. Na žalost so izčrpali vso. Tako, da je trenutno stanje takšno, da je del Pamukkal urejen umetno, drugi del pa je popolnoma izsušen in rjav. Oba sva bila kar malce razočarana in žalostna, kako ljudje z lahkoto uničimo naravne znamenitosti. Vseeno pa priporočava ogled. Vendar v zgodnjih jutranjih urah. Midva sva bila na lokaciji okoli 7 ure zjutraj. Do 9h sva imela Pamukkale popolnoma zase. Nato pa so se počasi začele nabirati skupine ljudi. Za vstopnino v Pamukkale sva odštela 220lir (15€) za oba skupaj + parkirišče 10 lir (0.65€).
Ko sva si Pamukkale dodobra ogledala vse poslikala in posnela, sva že drvela proti naslednji lokaciji.
Najina vožnja je trajala 3 ure, ko sva prispela v starodavno in mogočno rimsko mesto Ephesous. Za vstopnino sva plačala 400 lir (25,9€) za oba + parkirišče 40 lir (3€). V ceno je vključen tudi ogled muzeja. Najprej sva si ogledala muzej, nato pa še sam Ephesous. Mesto je zelo mogočno in veličastno. Predvsem je neverjetno, kako lepa je rimska arhitektura in dejstvo, da so vse mogočne stebre in oboke zgradili brez pomoči strojev. Definitivno priporočava obisk.
Zadnji dan sva preživela in raziskala mesto Izmir. Nato sva se odpravila zopet na letališče, kjer sva imela notranji let do Istanbula. Dve karti do Istanbula sta stali 40€.
Najino potovanje se je žal približalo koncu, saj sva zadnje 3 dni preživljala v Istanbulu. Tokrat sva bila nastanjena v prekrasnem družinskem Hotelu Niles v centru mesta. Priporočava obisk. Zadnje dni sva izkoristila za ogled novega dela mesta. Tokrat sva hotela prvič uporabiti javni prevoz v mestu. Vendar nama nikakor ni uspel nakup vozovnic (aparat za vstopnice je bil pokvarjen), tako da sva se do novega dela mesta odpravila kar peš. Potrebno jo dobro uro hoje da prideš iz starega v novi del.
V novem delu sva si ogledala Galta Tower, ki je razgledna točka na celoten Istanbul. Zgrajen je bil v sredini 14. stoletja in ja bil dolgo najvišja zgradba v mestu. Vstopnina naju je stala 120 lir (7.77€).
Peš sva se odpravila tudi do Dolmabache Plače, ampak sva si jo ogledala zgolj od zunaj. Vstopnina je kar visoka, tako da se nisva odločila za ogled notranjosti. Iskreno pa se nama zopet ni dalo postopati po sobanah sultanov. Zanimivost palače je ta, da so prav tukaj živeli zadnji sultani v državi. Prav tako pa je v njej umrl sultan Ataturk, ki velja za očeta sodobne Turčije.
Na poti pa sva slučajno odkrila mavrične stopnice. V Istanbulu, jih je kar veliko, saj je njihov nastanek povezan s poživitvijo mesta in dobro voljo, ko se sprehodiš čeznje.
Ogledala sva si tudi Istiklal Caddesi in Taksim trg. Predel predstavlja moderni del mesta, kjer se nahaja veliko veleblagovnic in trgovinic prestižnih znamk. Tudi cene hrane so znatno višje, kot v starem delu mesta. Na srečo ali žalost kakor vzameš, je bilo popolnoma vse zaprto, saj je bil pred nekaj dnevi razglašen lock down. Tako da zapravljati, kaj dosti nisva uspela haha.
Zadnje dni pa sva seveda tudi izkoristila za pokušino njihovih tradicionalnih jedi. Kar si lahko prebereš tukaj.
Najino potovanje se je na žalost zopet prehitro končalo in že naju je čakal let nazaj v Slovenijo. Med pisanjem teg bloga, že veselo razmišljam kam naju bo pot ponesla naslednjič. Definitivno bolj v trope, saj oba obožujeva pristen stik z naravo.