Dominikanska republika je še »dokaj« neraziskana država iz stališča backpackinga. Velja za destinacijo, kamor večina ljudi odpotuje z agencijo, kjer je vse organizirano. Nama pa so se pred odhodom porajala vprašanja kot so: kako je z internetom, lokalni prevoz, najem avtomobila in podobne zadeve. Tukaj so zbrane vse pomembne informacije, ki ti bodo olajšala organizacijo potovanja v Dominikansko republiko.
ŠPANŠČINA
Njihov uradni jezik je španščina in lahko predstavlja oviro, na katero naletiš že ob samem prihodu v državo, če seveda ne govoriš špansko. Najina izkušnja je, da se večinoma niti ne potrudijo, da bi te razumeli. Oni govorijo špansko in tako pač je, če želiš z njimi komunicirati se boš ti prilagodil njim. Najino znanje španščine ni ravno blesteče. Je nekako na nivoju španskih nadaljevank. Pred potovanjem si zato le poglejte kakšen uvodni tečaj španščine. Ena od opcij je tudi (v sili sva se posluževala tudi tega), da na telefon namestiš prevajalnik in si z njim pomagaš. Včasih še vedno pride do šuma v komunikaciji, ko ti natakarica odgovori v španskem jeziku in ti nimaš pojma kaj pravzaprav govori. Poznavanje osnovnih španskih besed vam na potovanju definitivno ne bo škodilo.
INTERNET
Med najpogosteje zastavljenimi vprašanji je, kako je z internetom? Praktično na vseh destinacijah sva kupila lokalno SIM in njihove podatke, kar se je vedno izkazalo za dobro opcijo. Podobno sva storila tudi v Dominikanski republiki. SIM kartico sva si vzela pri ponudniku Claro (enako kot pri nas A1, Telemach itd.). Lokalna SIM kartica stane med 10-12€. Nato pa jo napolniš z 2,5€ (140 POD), s tem dobiš 5 dni neomejeno količino interneta, kar je izredno poceni. Slaba stran vsega skupaj je, da moraš vsake 5 dni na Claru SIM kartico napolniti. Kartico napolniš tudi sam preko njihove spletne strani, ampak nama ni šlo skozi.
PREVOZ
Javni prevoz je odlično organiziran. Potovanje z njim se bi izkazalo za najbolj ugodno odločitev, a na račun izgube časa. Ne glede na to kako dobro so organizirani javni avtobusi, so vseeno precej počasni. Obstajata dve vrsti avtobusov. Prvi so GAUGAUSI – so nekakšni »razpadli« kombiji, ki jih vozijo domačini. Notri se običajno vozi precej ljudi. Cena pa je manj kot 1€, so zares poceni a malce neprijetni. Uporablja se jih predvsem za kratke razdalje.
Druga opcija so AVSTOBUSI, ki so zelo udobni in so popolni za daljše razdalje. Najbolj znani ponudniki so Caribe Tours, Metro in Expreso Bavaro. Midva sva se z Expreso Bavaro peljala dvakrat. Enkrat iz Santo Dominga do Punta Cane in nazaj. Vozovnico sva kupila na glavni avtobusni postaji v Santo Domingu. Za eno smerno vozovnico do Punta Cane sva odštela 450 DOP (6,6€) na osebo. Vožnja je bila prijetna in udobna, malce naju je sicer zeblo, saj so dobro klimatizirani. Kakšen polover z dolgimi rokavi na poti ne bo odveč. Vozni red sva preverila na njihovi uradni spletni strani.
Tudi UBER je način prevažanja, ki sva jo uporabljala na kratke razdalje po mestu Santo Domingo in Punta Cani. Pred odhodom v Dominikansko sva si naložila aplikacijo na telefon in se registrirala. S tem ob prvi uporabi nisva imela težav. V aplikaciji izbereš željeno lokacijo, nato se ti ponudi voznik z zneskom, ki ga boš plačal ob koncu vožnje. Plačaš točno toliko in nič več, tudi vozniki ne bodo zahtevali več denarja na koncu vožnje. Avtomobili s katerimi sva se peljala midva so bili varni, lepi in udobni. Uber deluje tudi na letališču.Še ena možnost poceni prevoza je MOTO TAKSI. V večjih mestih kot je Santo Domingo ali Puerto Plata jih kar mrgoli. Prepoznaš jih po oranžnih majicah. Midva sva tak način transporta uporabila samo enkrat.
Zadnja in po najinem mnenju najboljša opcija pa je NAJEM AVTOMOBILA. S to odločitvijo sva pridobila popolno svobodo raziskovanja. Zapeljala sva se kamor koli sva si želela. Nad vožnjo in prometom sva bila izredno pozitivno presenečena. Vožnja je potekala popolnoma brez problemov, oba pa sva se tudi počutila varno. Čeprav naju je bilo na začetku malce strah, saj sva na internetu prebrala, da naj bi bila vožnja v Dominikanski republiki kaotična in da je najem avtomobila odsvetujejo. Tudi statistika smrti zaradi prometnih nesreč ni ravno obetavna. Videla sva tudi dve hujši prometni nesreči, kakšne druge slabe izkušnje pa nisva imela. Vožnji v večjih mestih sva se izogibala. Celotno potovanje naju je zaradi najema avtomobila prišlo dražje, vendar je bila fleksibilnost neprecenljiva. Sam najem avtomobila ni drag, so pa draga dodatna zavarovanja, ki pa so žal obvezna. Bencin je poceni 0,8€/l. Tudi ceste so lepo urejene. Na avtocestah je tudi cestnina, ki v povprečju stane 1-3€, z izjemo polotoka Samane, kjer cestnina stane 7€. Za vse cestnine sva odštela 25€. Za najem avtomobila ne potrebuješ mednarodnega vozniškega dovoljenja.
CENE
Dominikanska je lahko denarnici tudi prijazna država, seveda pa je zelo odvisno od načina potovanja. Nočitve se gibljejo od 15€ navzgor na noč z vključenim zajtrkom. Na noč pa lahko odšteješ tudi po več tisoč eurov. Cene v mestnih restavracijah so prilagojene ameriškim gostom. Povprečno sva za kosilo v mestih plačala okoli 30€ (za oba). Hrana v bolj odmaknjenih in manj turističnih krajih je precej cenejša. Tam sva za kosilo plačala povprečno 10€. Največkrat sva si hrano kupila v supermarketih. Dobro se je izogibati majhnim trgovinicam s hrano, saj bodo cene tam precej višje kot v večjih. Največkrat sva kupovala v Supermercado, Super Lama in Jumbo. Cene v trgovinah s hrano so podobne našim v Sloveniji, mogoče malce nižje. Njihova hrana kot so Arepa, Fajitas in sladek kruh so na stojnicah smešno poceni. Povprečno zanje odšteješ manj kot 1€. V zakup ja je potrebno vedeti, da ulična hrana ni ravno zdrava izbira.
Prebivalci Slovenije za vstop ne potrebujemo vize. Dobiš jo brezplačno na letališču z žigom v tvoj potni list, ki velja 30 dni.
